Ker Gašper ni vaš cimer, ne morete vedeti, kakšen zaklad od znanja in mnenj, nosi v sebi. In ker mu jaz kdaj pa kdaj zastavim kakšno vprašanje in dobim v zameno celo hudo debato, mu že dolgo, dolgo, dolgo “težim” naj kaj napiše za moj blog. In ker bo diplomiral pred mano, mu oprostim vse ”dolgo”. Lepa in vsem željna tema – ljubezen in Gašperjev esej vas čakata, da se malenkost upočasnite, udobno namestite na kavč in preberete.
Esej o ljubezni
piše: Gašper Krstulović
Če bi želel povedati vse, kar mislim o ljubezni bi za to verjetno porabil stotine strani. Ne zato, ker bi imel o sami ljubezni toliko za napisati, ampak zato, ker me je vsaka izkušnja, ki sem jo (logično) izkusil oblikovala v točno to, kar o ljubezni mislim danes. Siguren sem, da se bo to mišljenje še ničkolikokrat spremenilo in dopolnjevalo vendar naj vam povem, kje sem sedaj. Pa vendar to kar mislim danes, ni neko dejstvo, ki sem ga kar naenkrat razumel, temveč je logična posledica izkušenj. Izkušnje so tiste, ki oblikujejo naše mišljenje, zato mišljenja ne moremo obravnavati ločeno od naših izkušenj.
Ljubezen. Za začetek naj povem, da ljubezen ni pravična. Preden padete s stola in se v jezi ne strinajte z mano, ali pa začnete strastno prikimavati, ker pač ljubezen nikoli ni bila pravična do vas naj najprej končam. Mislim, da ljubezen ni pravična, ker si ljubezni nihče ne zasluži. Preden drugič padete s stola ali pa začnete ponovno strastno prikimavati (ker vam je očitno Nietzche blizu) naj ponovno malo razložim. Ljubezni si ni mogoče zaslužiti zato, ker najprej za njo ne moremo postaviti cene. Kaj ni to logično? Kako lahko mislimo, da si zaslužimo nekaj, kar ima tako veliko vrednost. Pa vendar si.
Ljubezen je čudna stvar. Vsi si je nekako podzavestno želimo pa vendar ne vemo čisto, kako bi z njo ravnali in kako bi jo dobili, ker pač ni odvisna od nas. Dejstvo je, da si želimo, da bi nas imel rad nekdo drug, čeprav smo polni fraz “imej rad sam sebe”. Torej, kako naj dobimo nekaj kar si ne zaslužimo? Drugega ne moremo prisiliti, čeprav si to želimo, ker bi to stvari zelo olajšalo in to pogosto počnemo vendar to ni res to kar iščemo in kar si želimo. Seveda bi ljubezen vračali, če bi le kdo začel prvi.
In o tem da mi nekoga ljubimo? Besedo ljubezen uporabljam zelo široko, čeprav nočem, da je tako široko tudi interpretirana. Imeti rad nekoga je težko. Zato, ker nas vsakdo kdaj razočara ali pa jim postavljamo nemogoče pogoje, ki so najpogosteje povezani s tem, kako nas imajo radi drugi. Ljubezen ni recipročna. In je ena redkih stvari v katero ljudi ne moremo prisiliti. Ljubezen mora biti njihova odločitev. In prav tako naša. Ljubezen je odločitev. Ker zmeraj ljubimo nekoga, ki si tega ne zasluži. Prav tako pa moramo vedeti tudi, da ko ljubezen dobimo, si je pravzaprav ne zaslužimo.
To ni problem posameznikove vrednosti. Posameznik ima ogromno vrednost. Vendar je ljubezen toliko večja, ker presega posameznika in ponuja odnos. Odnos z nekom drugim. In pravzaprav šele takrat zares zaživimo.
Potem boste verjetno rekli, da moraš imeti rad najprej sebe, preden lahko ljubiš nekoga drugega. S tem se ne morem strinjati. Res je, da mora vsak dobiti neko merilo. Vendar ga ne dobiš tako, da imaš rad sam sebe. Imeti rad sam sebe pomeni, da je tvoje življenje obrnjeno navznoter, samo vase, ki želi le to, kar želiš ti, ker misliš le nase. To pa ne prinese bogatejšega življenja. Imeti rad sam sebe ne pomeni biti samozavesten (kar je dobro) in ne pomeni, da se zavedaš lastne vrednosti (ker jo imaš). Imeti rad sam sebe pomeni ravno to. Da imaš rad sam sebe. Kaj pa drugi? Prav tako se ne strinjam, da imamo sami sebe premalo radi. Mislim, da se imamo precej radi. Kot ljudje. Vsi hočemo stvari, ki so le za nas in smo na koncu izjemno sebični v tem, kar zahtevamo od sočloveka. Pa naj bo to materialno ali pa le pozornost, lastna zabava ali pa samo da se nam nečesa pač (trenutno) ne da in odgovornost preložimo na nekoga drugega.
Imam prijatelja, ki pravi, da lahko ljubiš le toliko, kot si bil ti ljubljen. In zdi se mi, da je to res. Tako kot vsega ostalega se tudi ljubiti naučimo od drugih. Iz odnosa, ki ga imamo z nekom. Naše življenje je bogatejše ravno zato, ker drugega v ta odnos ne moremo prisiliti. Ljubezen lahko le damo.
Predstavljajte si, kako neverjetno je to. Ljubezen mora biti torej grajena na zaupanju in to, da jo lahko le dajem, vzamem pa ne, mi da toliko svobode in pravzaprav tudi ogromno odgovornost. Pa naj bo prijateljska ali katerakoli druga. Vendar se spomnite, kako sem rekel, da ljubezen ni pravična? Ljudje smo vsak dan drugačni. Prav tako so vsak dan drugačni naši odnosi. In tudi obdobje ljubezni se v odnosu lahko konča. Takšna je dinamika človeških odnosov. To pa ni razlog, da zavržemo celoten odnos. Praznujmo in spominjajmo se tistega, kar je bilo v odnosu radostnega in to ohranimo, ter pogumno stopimo naprej.
Svet si delimo z milijardami ljudi. Na njem ne moremo živeti sami. Še manj lahko bogato živimo le zase. Imejmo radi nekoga drugega in se zavedajmo, da je to pravzaprav odločitev, saj si tega pravzaprav ne zasluži in nas bo verjetno hitro razočaral. Pa vendar vztrajajmo. Prav tako pa se zavedajmo, da si tega tudi mi ne zaslužimo.
Naj nas ne bo strah čudovite umazane ljubezni saj le ta prinaša polno življenje. Zato, ker ga delimo z nekom drugim. In skozi življenje ne moremo sami. Ljubi.
_______________________
In še Gašperjev kuharski blog: PEHTRAN
fotke: David Asa
Cimer, hvala 
