Kaj vas ustavlja?

… da v tem današnjem dežnem nalivu ne stopite ven in se osvežite?

Tole je napis pri NUKu, ki sem ga v prejšnih dneh večkrat prehodila in VEDNO ujela njegovo pozornost. In nekako se je vedno naključno izšlo, da sem prav do tegale stavka vedno premlevala »hmmm dobra ideja, kaj pa če bi …« in nato naletela na tole geslo … what`s stopping you?

Zakaj ne bi danes posadili semena in tvegali, da iz njega nekaj zraste?

Tako sem jaz danes posadila avokado. (Thx iLive Uroš za idejo.) In ustvarila izbiro, da iz semena nekaj požene, nekaj zraste … in ja, lonček je mogoče res premajhen, zemlja tuja in ozračje zgrešeno, vendar to ne garantira, da življenje ne bo steklo. Vse jaz-vse-vem osebice, psssst!

Zakaj ne bi kakšnega poglavja zaključili in začeli novega? Aaaaa, jaz vem, jaz vem. Roka gor! Ker boste/bom/o ja trenutno GREM, skozi obdobje, ko vas bodo čakali stari nedodelani grehi (diploma), ko vas naslednji mesec ne bo čakala plača in bodo vsi akutualni delodajalci na dopustu. Ker boste imeli CEL dan časa. Ker boste morali potrpežljivo čakati, da semena, ki ste jih sadili zadnje čase in rastlinca, ki je rasla ves pretekli čas, obrodi sadove. In jih tudi bo! Vendar se boste morali malo prej še sprostiti in prepustiti času, v katerem ne veste, kaj bo. In veste kaj je zakon & hudo? Da preštevaš evre za hrano ,vendar greš kljub temu v H&M po nove hlače. Kar hočem reči je … da RELAX. Precej prijetno je, ko se naučiš živeti v nesigurnosti, stresu preživetja in brez zapolnjevalcev časa. In najboljše, ko v tem času prepustiš svoji ustvarjali naravi, da … piše, slika, riše, divja … Ne vem za vas, ampak odpirajo se mi takšne možnosti o kateri sem nekoč le sanjala. Ker je vse še v zemlji kot seme, bom s tem odstavek tudi zaključila in obljubim, da več povem, ko bo za to pravi čas.

Bazilika in rožmarin sta dobla buddy-ja, avokadota. Buddy-ja pa bo dobil tudi tale blog, Druga Stran Ogledala.  S Tedi namreč danes ustvarjava načrt, vi pa medtem tuhtajte.

__________________

Divja ženska, volkulja, črna mačka, škrlatna vila, bojevnica … če se v teh izrazih prepoznate, potem boste ok. Fantje? Preuredite si kakšno črko, zamenjajte kakšno besede pa dobite izrazoslovje tudi vi. Jaz grem zdajle z ledom ohladit ramo, posesat raztreseno zemljo in obnovit škralten lak na stopalih.

uživajte divjino … Polona.

Esej o ljubezni

Ker Gašper ni vaš cimer, ne morete vedeti, kakšen zaklad od znanja in mnenj, nosi v sebi. In ker mu jaz kdaj pa kdaj zastavim kakšno vprašanje in dobim v zameno celo hudo debato, mu že dolgo, dolgo, dolgo “težim” naj kaj napiše za moj blog. In ker bo diplomiral pred mano, mu oprostim vse  ”dolgo”. Lepa in vsem željna tema – ljubezen in Gašperjev esej vas čakata, da se malenkost upočasnite, udobno namestite na kavč in preberete.

Esej o ljubezni

piše: Gašper Krstulović

Če bi želel povedati vse, kar mislim o ljubezni bi za to verjetno porabil stotine strani. Ne zato, ker bi imel o sami ljubezni toliko za napisati, ampak zato, ker me je vsaka izkušnja, ki sem jo (logično) izkusil oblikovala v točno to, kar o ljubezni mislim danes. Siguren sem, da se bo to mišljenje še ničkolikokrat spremenilo in dopolnjevalo vendar naj vam povem, kje sem sedaj. Pa vendar to kar mislim danes, ni neko dejstvo, ki sem ga kar naenkrat razumel, temveč je logična posledica izkušenj. Izkušnje so tiste, ki oblikujejo naše mišljenje, zato mišljenja ne moremo obravnavati ločeno od naših izkušenj.

Ljubezen. Za začetek naj povem, da ljubezen ni pravična. Preden padete s stola in se v jezi ne strinajte z mano, ali pa začnete strastno prikimavati, ker pač ljubezen nikoli ni bila pravična do vas naj najprej končam. Mislim, da ljubezen ni pravična, ker si ljubezni nihče ne zasluži. Preden drugič padete s stola ali pa začnete ponovno strastno prikimavati (ker vam je očitno Nietzche blizu) naj ponovno malo razložim. Ljubezni si ni mogoče zaslužiti zato, ker najprej za njo ne moremo postaviti cene. Kaj ni to logično? Kako lahko mislimo, da si zaslužimo nekaj, kar ima tako veliko vrednost. Pa vendar si.

Ljubezen je čudna stvar. Vsi si je nekako podzavestno želimo pa vendar ne vemo čisto, kako bi z njo ravnali in kako bi jo dobili, ker pač ni odvisna od nas. Dejstvo je, da si želimo, da bi nas imel rad nekdo drug, čeprav smo polni fraz “imej rad sam sebe”. Torej, kako naj dobimo nekaj kar si ne zaslužimo? Drugega ne moremo prisiliti, čeprav si to želimo, ker bi to stvari zelo olajšalo in to pogosto počnemo vendar to ni res to kar iščemo in kar si želimo. Seveda bi ljubezen vračali, če bi le kdo začel prvi.

In o tem da mi nekoga ljubimo? Besedo ljubezen uporabljam zelo široko, čeprav nočem, da je tako široko tudi interpretirana. Imeti rad nekoga je težko. Zato, ker nas vsakdo kdaj razočara ali pa jim postavljamo nemogoče pogoje, ki so najpogosteje povezani s tem, kako nas imajo radi drugi. Ljubezen ni recipročna. In je ena redkih stvari v katero ljudi ne moremo prisiliti. Ljubezen mora biti njihova odločitev. In prav tako naša. Ljubezen je odločitev. Ker zmeraj ljubimo nekoga, ki si tega ne zasluži. Prav tako pa moramo vedeti tudi, da ko ljubezen dobimo, si je pravzaprav ne zaslužimo.

To ni problem posameznikove vrednosti. Posameznik ima ogromno vrednost. Vendar je ljubezen toliko večja, ker presega posameznika in ponuja odnos. Odnos z nekom drugim. In pravzaprav šele takrat zares zaživimo.

Potem boste verjetno rekli, da moraš imeti rad najprej sebe, preden lahko ljubiš nekoga drugega. S tem se ne morem strinjati. Res je, da mora vsak dobiti neko merilo. Vendar ga ne dobiš tako, da imaš rad sam sebe. Imeti rad sam sebe pomeni, da je tvoje življenje obrnjeno navznoter, samo vase, ki želi le to, kar želiš ti, ker misliš le nase. To pa ne prinese bogatejšega življenja. Imeti rad sam sebe ne pomeni biti samozavesten (kar je dobro) in ne pomeni, da se zavedaš lastne vrednosti (ker jo imaš). Imeti rad sam sebe pomeni ravno to. Da imaš rad sam sebe. Kaj pa drugi? Prav tako se ne strinjam, da imamo sami sebe premalo radi. Mislim, da se imamo precej radi. Kot ljudje. Vsi hočemo stvari, ki so le za nas in smo na koncu izjemno sebični v tem, kar zahtevamo od sočloveka. Pa naj bo to materialno ali pa le pozornost, lastna zabava ali pa samo da se nam nečesa pač (trenutno) ne da in odgovornost preložimo na nekoga drugega.

Imam prijatelja, ki pravi, da lahko ljubiš le toliko, kot si bil ti ljubljen. In zdi se mi, da je to res. Tako kot vsega ostalega se tudi ljubiti naučimo od drugih. Iz odnosa, ki ga imamo z nekom. Naše življenje je bogatejše ravno zato, ker drugega v ta odnos ne moremo prisiliti. Ljubezen lahko le damo.

Predstavljajte si, kako neverjetno je to. Ljubezen mora biti torej grajena na zaupanju in to, da jo lahko le dajem, vzamem pa ne, mi da toliko svobode in pravzaprav tudi ogromno odgovornost. Pa naj bo prijateljska ali katerakoli druga. Vendar se spomnite, kako sem rekel, da ljubezen ni pravična? Ljudje smo vsak dan drugačni. Prav tako so vsak dan drugačni naši odnosi. In tudi obdobje ljubezni se v odnosu lahko konča. Takšna je dinamika človeških odnosov. To pa ni razlog, da zavržemo celoten odnos. Praznujmo in spominjajmo se tistega, kar je bilo v odnosu radostnega in to ohranimo, ter pogumno stopimo naprej.

Svet si delimo z milijardami ljudi. Na njem ne moremo živeti sami. Še manj lahko bogato živimo le zase. Imejmo radi nekoga drugega in se zavedajmo, da je to pravzaprav odločitev, saj si tega pravzaprav ne zasluži in nas bo verjetno hitro razočaral. Pa vendar vztrajajmo. Prav tako pa se zavedajmo, da si tega tudi mi ne zaslužimo.

Naj nas ne bo strah čudovite umazane ljubezni saj le ta prinaša polno življenje. Zato, ker ga delimo z nekom drugim. In skozi življenje ne moremo sami. Ljubi.

_______________________

In še Gašperjev kuharski blog: PEHTRAN

fotke: David  Asa

Cimer, hvala

Sneak peak: diploma

Po dolgih, napornih, preveč hitro minljivih, zaskrbljenih, premišljujočih … dobr, lenobnih & odlašajočih mesecih! sem končno padla v luknjo, kjer se dela le in izključno diploma aka študijske obveznosti.

Med vsem tem časom sem morala zamenjati temo in mentorja ter si celotno misijo prirediti tako, da mi bo všeč. Torej, da bom v delu in diplomi uživala. Za temo sem si izbrala eno skrito željo, ki jih hranim že nekaj časa: Oblikovanje kuharske knjige. Ne, soree tokrat še ne bo knjige, bo pa preučen celoten proces izdelave, fotografije in oblikovanja.

Trenutno sem na stopnički v kateri res uživam: priprava receptov in fotografija hrane. Nič ne zapletam ali otežujem (no, ne več), ampak kuham, fotkam in pomivam posodo. Recepti bodo povsem preprosti, podobni kot jih objavljam tule gor na tem blogu, fotografija pa moja tipična ali najljubša: minimalistično preprosta.

En sneak peak fotk:

Najtežje mi je bilo začeti, ker ni hujšega kot gledat prazen – bel list v Wordu in zraven imeti odprt; Facebook ZSje in čvek, You tube kanal in komad No more drama ter Gmail in upat, da bo kaj za delat. Ko se naveličaš vseh teh treh website-ov greš pregledat vse blog, tudi tiste, ki ti niso všeč. Ko opustiš to, greš na trening. Ko prideš nazaj, pospraviš celo stanovanje. Potem moraš malo počit. Nato pa ugotoviš, kako si bil danes priden, sej si le pospravil celo stanovanje in da je zdaj pa čas za skrbi v prsih & nočno prebujanje aka spanje. Na 3 kave dnevno s svojo široko raznoliko družbo ne hodiš več, ker te preveč grize slaba vest. Ta “ženska” je res tečna.

Prva faza, imenovana zbiranje kozmične energije za pisanje diplome, traja cca. 3 tedne. Je faza luštnosti, ker se nam nikamor ne mudi, ni nam hudega in s končnim izpitom raje še malo odlašamo. Konkretno res ne naredimo nič, zato pa o delu za diplomo veliko razmišljamo in ko staršem pravimo “pričenjam z delom na diplomi” sploh ne lažemo.

Druga faza nastopi k napišeš prvih nekaj črk v Wordu. Napišeš naslov “Diplomska naloga”. Začneš premišljevati o sami diplomi. Kaj moram sploh naredit? In tipkaš kar neki, pregleduješ material in ugotoviš, da rabiš najprej nekaj branja literature in teorije. Medtem spoznaš, da je tvoj praktičen del zanič. Vse je brezveze in odločiš se, da začneš vse znova. To je faza perfekcionizma in strahu pred zavrnitvijo (diplome) oz. kritiko, zato vse premelješ najmanj 5x in ja, na koncu se dela – fotkanja pri meni, lotiš znova. Vsi website  tube, Fb in Gmail sproti zapiraš, vendar se vedno znova odpirajo. Prisežem, da sami od sebe.

Nato se ene 4x zjokaš, ker delo ne gre tako kot hočeš in ker imaš povprečje tretjino strani na dan. Ampak to je pot v tretjo fazo, imenovano LUKNJA. Padeš v LUKNJO (tko k Peter, ki ne joka), se odpoveš življenju in delaš. In prvič izklopiš FB in ga ne prižgeš več. Ja, res je, delaš diplomo in kar je najhuje v tem začneš uživat. KER: si vse delo in vse teme in vse naslove prilagajaš tako, da v tem uživaš. In to je ta skrivnost, da kljub temu, da gre za obvezno delo za faks, si ga oblikuješ tako, da te veseli. Evo, tukaj sem trenutno jaz, zato se vse čakalne vrste za kavo z mano, opravičujem. Delam diplomo.

Brez tega na preživiš.

Nekaj prijaznih nasvetov za vse, ki hočete pasti v luknjo aka diplomo:

- kavo potrebujete, vendar ne več kot 2 starbucks temro lončka.
- tesnoba, panika, skrbi, nespanje, občutek “a sm loh tko fu*****” = vse ok, vse normalno
- če boste izbral temo, ki vam ni všeč, boste hudo trpeli.
- brez skrbi, perfekcionizem mine, ko ga imate poln kufr.
- prosite prijatelja/co, da vam podari aromo pomaranče. Thx Tjaša!
- u izi … sej študentski lajf ni tok slab.

aloha, p.